Ravnanje sodnika v mirovanju

Komisija za etiko in integriteto je na podlagi 28d. člena Zakona o sodiščih ter 31. člena Poslovnika Sodnega sveta v zvezi s predlogom Sodnega sveta z dne 20. junija 2016

na 7. seji 30. avgusta 2016 sprejela načelno mnenje:

Načela Kodeksa sodniške etike zavezujejo tudi sodnika, kateremu sodniška funkcija miruje, in sicer v skladu z naravo in položajem funkcije, zaradi katere mu po zakonu sodniška funkcija miruje.

Ravnanje sodnika, ki je v času mirovanja sodniške funkcije v pravdnem postopku po ženinem pooblastilu zastopal gospodarsko družbo, ki je posredno v večinski skupni lasti sodnika in žene, samo po sebi ni v nasprotju s Kodeksom sodniške etike, pod pogojem, da sodnik pri tem ne krni ugleda in dostojanstva sodstva.

Izjavljanje ali podpiranje stališč, ki zanikajo položaj sodstva, ki ga ima po ustavi in zakonu, s strani sodnika (enako velja tudi za sodnika, ki mu sodniška funkcija miruje) pomeni krnitev ugleda in dostojanstva sodstva in ni v skladu z načeli Kodeksa sodniške etike.

 

O b r a z l o ž i t e v :

Sodni svet je po obravnavi na svoji 76. seji 16. junija 2016 Komisiji za etiko in integriteto (v nadaljevanju komisija) predlagal sprejem načelnega mnenja o tem, ali je ravnanje sodnika, ki med mirovanjem sodniške funkcije v sodnem (pravdnem) postopku zastopa gospodarsko družbo (pri čemer ga za to pooblasti direktorica družbe, ki je njegova žena) in pri tem iz razloga pristranskosti zahteva izločitev vseh sodnikov Republike Slovenije (v nadaljevanju RS), v skladu z načeli Kodeksa sodniške etike (v nadaljevanju kodeks). Izhaja iz stališča, da pravila o disciplinski odgovornosti glede ravnanj, s katerimi se krni ugled sodniškega poklica, in kodeks zavezujejo tudi sodnike v času mirovanja sodniške funkcije.

Kratek povzetek relevantnih dejstev, ki izhajajo iz podatkov, pridobljenih s strani Sodnega sveta in ki v postopku niso sporna, je naslednji:

Namen ( ratio legis) kodificiranja pravil sodniške etike, za kar je zakonodajalec pooblastil Sodni svet (prvi odstavek 28č. člena v zvezi z 28. členom Zakona o sodiščih, v nadaljevanju ZS), je varovati neodvisnost, nepristranskost in poštenost sodnikov ter ugled sodniške službe, vse s ciljem varstva temeljnih človekovih pravic in vladavine prava, dveh osrednjih vrednot modernih demokratičnih držav. Sodni svet je kodeks sprejel 11. 6. 2015 in sodniki so ga po določilu drugega odstavka 28č. člena ZS dolžni spoštovati pri opravljanju sodniške službe in zunaj nje.

Dolžnost spoštovati kodificirana etična načela sodniškega poslanstva je s tem postala ena izmed dolžnosti, ki so po zakonu neločljivo povezane s sodniško funkcijo in službo. Ker dolžnosti sodnikom, ki imajo po 40. členu ZSS status sodnika v mirovanju, skupaj s funkcijo in pravicami iz sodniške službe mirujejo, je morala komisija uvodoma odgovoriti na vprašanje, ali sodnike s takim statusom zavezujejo etična načela kodeksa oziroma ali je mogoče mirovanje dolžnosti iz sodniške službe enačiti s položajem, ko dolžnosti sploh ni (ker na primer ne gre za osebo s statusom sodnika).

Komisija se pridružuje stališču Sodnega sveta, ki na prvo vprašanje odgovarja pritrdilno. Pri tem opozarja, da odgovor vendarle ni enoznačen. Ureditev 40. člena ZSS, ki omogoča prehajanje sodnikov na najvišje položaje drugih dveh vej oblasti in vračanje nazaj na položaj nosilcev sodne veje oblasti po prenehanju izvrševanja funkcij v drugih dveh vejah oblasti, je z vidika zagotavljanja načel neodvisnosti in nepristranskosti sodstva (125. člen Ustave Republike Slovenije, v nadaljevanju URS) in ustavnega načela delitve oblasti (3. člen URS) lahko sporna, kar je Sodni svet že večkrat problematiziral.

Tudi nekatere druge tuje ureditve postavljajo vključevanje sodnikov v delo drugih dveh vej oblasti na splošno pod vprašaj in ga vidijo kot ogrožanje sodniške nepristranskosti in neodvisnosti. Etični standardi v ZDA 2 na primer sodelovanje sodnikov v vladnih službah strogo omejujejo. 3 če se delo sodnika v vladnih službah nanaša na vprašanja dejstev ali politik glede zadev, ki niso povezane s pravom, ga sodnik ne sme opravljati. Z drugimi besedami, če je razlog za sodnikovo sodelovanje v vladnih službah kaj drugega kot pa njegovo sodniško strokovno znanje in izkušnje (povezanost s pravom), to ni v skladu s sodniškim poslanstvom.

Slovenski ustavodajalec in zakonodajalec prehajanje sodnikov na položaje drugih dveh oblasti v določenem obsegu dopuščata. Sodnik sicer ne sme ob izvrševanju sodniške funkcije hkrati opravljati tudi funkcij v drugih državnih organih (kot so predsednik republike, predsednik vlade, poslanec ali član vlade), funkcij v organih lokalne samouprave in funkcij v organih političnih strank (133. člen URS). Lahko pa mu v primerih, če je izvoljen oziroma imenovan za predsednika republike; poslanca državnega zbora; sodnika ustavnega sodišča; sodnika mednarodnega sodišča ali na drugo mednarodno pravosodno funkcijo; na mesto predsednika vlade; varuha človekovih pravic oziroma njegovega namestnika; poslanca evropskega parlamenta; evropskega varuha človekovih pravic; ministra ali državnega sekretarja; predsednika ali namestnika predsednika komisije za preprečevanje korupcije; poslanca evropskega parlamenta; evropskega varuha človekovih pravic; člana Evropske komisije ali če je napoten v mednarodno civilno misijo ali mednarodno organizacijo in če opravlja strokovne naloge na mednarodnem sodišču ali stalnem predstavništvu Republike Slovenije pri mednarodni organizaciji s področja človekovih pravic, sodniška funkcija, skupaj z vsemi pravicami in dolžnostmi iz sodniške službe, miruje (40. člen ZSS).

Takšna ureditev do določene mere dopušča (legalizira) obstoj konfliktnosti položajev nosilcev različnih vej oblasti. Funkcije predsednika vlade, ministrov in državnih sekretarjev so politične in kot take (bolj ali manj) zavezane političnim opcijam, iz katerih izhajajo. Tovrstni položaji si zato odločne načelnosti (izražene v neodvisnosti in nepristranskosti), ki se zahteva od nosilcev sodne veje oblasti, ne morejo privoščiti in so po naravi stvari (bolj ali manj) pristranski, česar si sodnik ne po ustavi, ne po zakonu in ne po kodeksu ne sme dovoliti. Od sodnika, ki mu funkcija miruje, torej ni mogoče pričakovati, da bo kot predsednik vlade, minister, poslanec ali državni sekretar v času mirovanja sodniške funkcije v enaki meri, kot se zahteva od aktivnih sodnikov, vzdrževal videz svoje nepristranskosti in neodvisnosti. Doslednega spoštovanja etičnih pravil sodniškega poklica v vseh njihovih razsežnostih zato od sodnikov, ki jim sodniška funkcija miruje, ni mogoče pričakovati. To pa ne pomeni, da kodeks „sodnikov v mirovanju“ v nobenem pogledu ne zavezuje in da si lahko v tem času „privoščijo vse“.

Institut mirovanja sodniške funkcije (40. člen ZSS) je neločljivo povezan z institutom nezdružljivosti sodniške funkcije (133. člen URS) in je zato enako kot slednji v funkciji javnega interesa, ki je v tem, da je vsakomur zagotovljeno pravično sojenje v razumnem roku po nepristranskem in neodvisnem sodišču (23. člen URS). Začasno mirovanje sodniške funkcije zato ni institut (še manj goli privilegij sodnikov), ki bi bil sam sebi namen, zaradi česar ga ni mogoče razumeti in razlagati ločeno od pomena in mesta, ki ga ima v sistemu sodstva. Sodni svet je v zvezi s tem že zavzel stališče, da mora biti sodnik, tudi kadar mu sodniška funkcija miruje, politično vzdržen in ni primerno, da nastopa v prid določene politične stranke. 4 V nasprotnem primeru bi bil izjalovljen namen zakonskega določila, da morajo sodniki spoštovati kodeks tudi zunaj sodniške službe, in predvsem ustavni temelj RS, da o pravicah in dolžnostih ter o obtožbah posameznikov v RS odloča neodvisno in nepristransko sodišče (23. člen URS).

V zvezi s tem je zato pomembno določilo ZS, ki kot eno temeljnih kvalitet, ki mora spremljati sodnika od začetka do konca njegovega službovanja, in celo po koncu službovanja, če mu ob prenehanju sodniške službe hkrati ni odvzet tudi naziv sodnika, 5 zahteva primerno osebnostno integriteto, ki se izraža v sodnikovih lastnostih, kot so odgovornost, zanesljivost, preudarnost (druga alineja prvega odstavka 28. člena ZSS), pa tudi pogum, poštenost, dostojanstvo, čast, zadržanost, diskretnost, modrost, lojalnost, človečnost, preudarnost in transparentnost, kot poudarjajo mednarodne smernice. 6 Vse te lastnosti se po določilu 8. člena Meril za kakovost dela sodnikov za oceno sodniške službe 7 ugotavljajo na podlagi tega, ali sodnik pri opravljanju sodniške službe in zunaj nje ravna tako, da varuje neodvisnost, nepristranskost, zanesljivost, pokončnost in ugled sodstva.

Tako ne more biti vseeno (oziroma etično nerelevantno), kako ravna in se vede sodnik v času mirovanja sodniške funkcije in ali pri tem krši etične postulate sodniškega poslanstva. Ko mu ponovno oživijo oblastna funkcija ter vse pravice in obveznosti iz sodniške službe, se od njega ponovno zahteva visoka osebnostna integriteta, ki pa se, kot rečeno, ugotavlja tudi na podlagi njegovih preteklih ravnanj, torej tudi ravnanj v času mirovanja funkcije. V tem smislu se na zahtevo Sodnega sveta, predsednika sodišča, predsednika sodišča višje stopnje, ministra, pristojnega za pravosodje, ali sodnika samega lahko kadarkoli (tudi zunaj rednega triletnega ocenjevalnega obdobja) zahteva izdelavo ocene sodniške službe za posameznega sodnika (prvi odstavek 31. člena ZSS), ki ima lahko za posledico celo prenehanje sodniške funkcije (33. člen ZSS).

Komisija zato šteje, da sodnike tudi v položaju mirovanja funkcije zavezujejo etična načela kodeksa, in sicer v skladu z naravo in položajem funkcije, zaradi katere jim sodniška funkcija miruje. če namreč od sodnika, ki opravlja funkcijo generalnega sekretarja vlade, zaradi vgrajenega konflikta ni mogoče pričakovati neodvisne in nepristranske drže v vsej njeni razsežnosti, pa to ne more veljati na primer za sodnike, ki jim funkcija miruje zaradi izvolitve na mesto sodnika ustavnega ali mednarodnega sodišča. V tem primeru je sodnik načeli neodvisnosti in nepristranskosti (II. in III. načelo kodeksa) dolžan spoštovati v vseh njunih razsežnostih tudi pri delu na ustavnem ali mednarodnem sodišču. Vsekakor pa mora tudi sodnik, ki opravlja politične funkcije, zaradi katerih mu sodniška funkcija miruje, še naprej spoštovati in vzdrževati videz nepristranskosti in neodvisnosti do mere, ki mu jo položaj in funkcija dopuščata.

Ne glede na to, katero funkcijo opravljajo sodniki, ki jim sodniška funkcija miruje, pa morajo s svojim vedenjem varovati ugled sodstva in, enako kot funkcionarji drugih dveh vej oblasti, prispevati k udejanjanju pravne države in pravni varnosti.

Glede na to je komisija sklenila, da predlog Sodnega sveta sprejme v obravnavo in ga v skladu s petim odstavkom 36. člena Poslovnika Sodnega sveta (v nadaljevanju Poslovnik) v zvezi z drugim odstavkom 28č. člena ZS vroči sodniku v odgovor.

Sodnik je v svojem pisnem in ustnem odgovoru na seji komisije kot bistveno pojasnil, da je ob nastopu mirovanja sodniške funkcije izhajal iz namena in logike mirovanja pravic iz delovnega razmerja, posledica katerega je v delovnopravni zakonodaji položaj, ko delavec in delodajalec drug do drugega nimata ne pravic ne dolžnosti. Z dejstvom, da ga tudi v času mirovanja sodniške funkcije zavezujejo enake obveznosti kot v času opravljanja sodniške funkcije, ni bil seznanjen ne ob nastopu mirovanja ne kasneje. Ker vse od mirovanja tudi nima dostopa do intranetnih strani sodišč, ni bil seznanjen niti s tem, da je Sodni svet sprejel kodeks. V pravdnem postopku tožnice RS zoper podjetje AB, d. o. o., je zastopal interese svoje družine, saj je podjetje skupno premoženje njega in žene. Vloge za izločitev vseh sodnikov RS ni podal sam, ampak njegova žena, čeprav ji je to odsvetoval. Tudi na naroku ni zahteval izločitve sodnikov, ampak je v imenu toženke le opozoril na to, da sodišče o tej vlogi še ni odločilo.

Zakaj komisija ne more sprejeti sodnikovega pojasnila, da je ob nastopu mirovanja sodniške funkcije izhajal iz namena in logike mirovanja pravic iz delovnega razmerja, je bilo že pojasnjeno. Na tem mestu zato le še dodaja, da sodniki niso v delovnem razmerju z RS. So njeni funkcionarji in s tem nosilci oblasti. Z državo so v t. i. službenem razmerju. Visoka osebnostna integriteta, skladna s poslanstvom sodniške funkcije, je zato nekaj, kar mora sodnika spremljati ves čas in česar že po sami naravi stvari ni mogoče „za določen čas zamrzniti“.

Nepoznavanje prava škoduje celo pravnim laikom in še toliko bolj sodniku. Kodeks sodniške etike je bil v samostojni Sloveniji v okviru Slovenskega sodniškega društva (SSD) sprejet že 8. junija 2001. 8 Res je (formalno) zavezoval le člane društva, vendar je Sodni svet že 9. septembra 2014 sprejel stališče, v katerem je spoštovanje kodeksa SSD-ja priporočil vsem sodnikom. Hkrati je njegova načela sprejel tudi kot vodilo pri lastnem odločanju o nezdružljivosti del s sodniško funkcijo in pri sprejemanju načelnih stališč v zvezi z etiko in integriteto sodnikov. Po zadnji noveli Zakona o sodiščih (Ur. l. RS, št. 17/2015) je Sodni svet dobil dodatne pristojnosti na področju sodniške etike in integritete. V skladu z zdaj veljavnim 28. členom ZS je na 55. seji 11. junija 2015 sprejel Kodeks sodniške etike, ki po določilu drugega odstavka 28č. člena ZS zavezuje vse sodnike, in nato na 57. in 62. seji (3. september 2015 in 19. november 2015) imenoval člane Komisije za etiko in integriteto. Vsa ta dejstva so bila in so še objavljena na spletnih straneh Sodnega sveta, do katerih lahko dostopa vsak, zaradi česar konkretnemu sodniku pred obravnavanim vedenjem niso mogla ostati neznana.

V zvezi z vprašanjem etičnosti nastopanja sodnikov kot pooblaščencev v sodnih postopkih sta bili v slovenskem sodstvu do zdaj sprejeti dve stališči. Obe sta v načelu odklonilni do takega ravnanja sodnikov. Svet za sodniško etiko SSD je sprejel stališče, da sodnik ne sme zastopati strank ali udeležencev v sodnih postopkih na podlagi pooblastitve, razen kadar zastopa svoje otroke, posvojence, zakonca in zunajzakonskega partnerja ter starše in posvojitelje in pod pogojem, da se pri tem vede spoštljivo in korektno do vseh udeležencev v postopku ter ravna tako, da ne krni ugleda sodstva. 9 Sodni svet je na drugi strani sprejel bolj restriktivno stališče, in sicer da zastopanje strank ali udeležencev v sodnih postopkih s strani sodnikov na podlagi pooblastila ni priporočljivo v nobenem primeru. Sodnikom je (po stališču Sodnega sveta) dovoljeno le zakonito zastopanje in zastopanje pri opravljanju poslov vsakdanjega pravnega prometa. 10

V zvezi s tem vidikom problematiziranega vedenja obravnavanega sodnika komisija opozarja na že povedano, da položaj sodnika, ki mu sodniška funkcija miruje, ni povsem enak položaju aktivnega sodnika. Temu primerno je treba razumeti tudi stališče, da so tudi sodniki, katerim sodniška funkcija miruje, dolžni spoštovati načela kodeksa. Nastopanje sodnikov kot pooblaščencev v sodnih postopkih je lahko sporno z vidika zagotavljanja objektivnega videza nepristranskosti sodstva, ki ni samo zakonsko določena dolžnost sodnikov, temveč tudi etični postulat sodniškega poslanstva. Položaj, moč, oblast in poklicna pripadnost, ki so povezani s statusom sodnika, lahko v tem primeru pri obveščenem in razumnem posamezniku (kot kriteriju objektivnega testa nepristranskosti) vzbudijo upravičene dvome v nepristranskost sodišča, pred katerim se sodnik kot pooblaščenec pojavi. 11

Vseh teh atributov (položaja nosilca sodne oblasti in moči, povezane s tem) sodnik, ki mu sodniška funkcija miruje, v času mirovanja nima ali pa so ti bistveno relativizirani. Tudi pripadnost sodniškemu poklicu se v tem položaju umakne pripadnosti funkciji, ki jo opravlja. Glede na to se ob tehtanju na eni strani teže posledic za sodnika, ki bi mu bila, če bi bila sprejeta drugačna odločitev, onemogočena obramba v lastni stvari, 12 in na drugi strani koristi v javnem interesu, ki bi zaradi tega nastala, izkaže, da bi odklonilno stališče do sodnikovega ravnanja v tem delu nesorazmerno poseglo v njegovo pravico do sodnega varstva (23. člen URS). Komisija zato ocenjuje, da ravnanje sodnika, ki je v času mirovanja sodniške funkcije zastopal podjetje, ki je posredno v večinski skupni lasti njega in njegove žene, 13 ni v nasprotju z etično držo, ki jo morajo sodniki tudi v času mirovanja sodniške funkcije vzdrževati, če pri tem sodnik v postopku ne krni ugleda in položaja sodstva.

Sodniki so prvi, ki morajo braniti in storiti vse v podporo neodvisnosti in nepristranskosti sodstva. Sodniška neodvisnost in nepristranskost namreč ni samo stvar sistemskih (ustavnih in zakonskih) kavtel, temveč v enaki meri tudi stanje duha vsakega sodnika posebej. Sodniki, pa naj bodo aktivni, upokojeni ali v mirovanju, morajo zato kot visoko kvalificirani pravniki prispevati h krepitvi pravne varnosti. Zavedati se morajo, da koncept in pomen neodvisnosti in nepristranskosti sodne veje oblasti nista vsakomur razumljiva in da nerazumevanje teh načel ruši javno zaupanje v sodstvo, s tem pa hromi učinkovito delovanje pravne države.

Eden od ključnih temeljev pravne države v modernih demokratičnih družbah je prav zahteva, da je delovanje njenih organov pravno vezano in da po načelu delitve oblasti (v pomenu sistema zavor in ravnovesij med različnimi nosilci državne oblasti) nadzor nad tem, ali državni organi delujejo v okviru ustave in zakona, opravlja sodna veja oblasti, ki je tudi sama vezana na ustavo in zakone. Izjavljanje in/ali podpiranje absurdnega stališča, da nobeno sodišče ali sodnik v RS ne more imeti vloge razsodnika v sporih, v katerih kot ena izmed strank nastopa država, iz razloga, ker so sodišča in sodniki del državnega aparata, pomeni zanikanje ustavnih temeljev države, med njimi tudi vloge neodvisnega in nepristranskega sodstva, 14 in posledično nasprotuje etični drži, ki jo od sodnika zahtevajo načela kodeksa, saj krni ugled in dostojanstvo sodstva.

Sodnik se sicer sklicuje na to, da je vlogo za izločitev podala njegova žena kot zakonita zastopnica pravne osebe in da ji je sam tovrstno ravnanje odsvetoval. Vendar pri tem ni mogoče prezreti, da sam v vlogi pooblaščenca na naroku takemu vedenju ni oporekal, temveč je na obstoj zahteve za izločitev in razloga zanjo sodišče na naroku celo izrecno opozoril.

Komisija zato sodnikom svetuje, da so pri javnem in zasebnem izražanju/vedenju primerno zadržani in premišljeni in da imajo pri tem ves čas pred očmi pomen svoje občutljive in družbeno visoko odgovorne vloge. 15

1. [Imeni družb AB in CD sta v skladu s četrtim odstavkom 37. člena Poslovnika anonimizirani.] #
2. [Peter Krug, Urejanje zunajsodnega dela sodnikov: Etični standardi in njihova uporaba v Združenih državah Amerike, Pravnik, št. 7-8, 2008, str. 331-362.] #
3. [„Sodnik ne sprejme imenovanja v vladni odbor, organ, komisijo ali drug položaj v vladi, razen če gre za imenovanje, povezano s pravom, pravnim sistemom ali delovanjem sodnega sistema (pravilo 3.4). Sodnik tudi ne nastopa prostovoljno na javnih zaslišanjih pred izvršnim ali zakonodajnim organom, razen v povezavi z zadevami, ki so povezane s pravom, pravnim sistemom ali delovanjem sodnega sistema … (pravilo 3.2).“] #
4. [Stališče, sprejeto na 51. seji 9. 4. 2015. Vsa stališča Sodnega sveta so objavljena na spletnih straneh Sodnega sveta: http://www.sodni-svet.si/stalisca-in-odlocitve/.] #
5. [Po določilu 74. člena ZSS namreč lahko ob upokojitvi sodniku preneha zgolj sodniška služba, ne pa tudi naziv sodnik (drugi odstavek 74. člena). V vseh drugih primerih (prvi odstavek 74. člena) sodniku preneha tudi funkcija.] #
6. [Evropska mreža sodnih svetov, Judicial Ethics, Report 2009-2010, pridobljeno s spletne strani http://encj.eu/images/stories/pdf/ethics/judicialethicsdeontologiefinal.pdf.] #
7. [Te je na podlagi drugega odstavka 28. člena ZSS v zvezi z 28. členom ZS sprejel Sodni svet 17. decembra 2015, pridobljeno s spletne strani http://www.sodni-svet.si/images/stories/Merila_17_12_2015.pdf.] #
8. [Pa tudi pred tem je imelo slovensko sodništvo že vse od leta 1972 svoj Kodeks sodniške etike http://www.sodnisko-drustvo.si/files/dogodki/40_letnica_ssd/slovensko_sodnisko_drustvo_nasih_40_let_zbornik.pdf.] #
9. [Stališče, sprejeto 3. septembra 2014 : http://www.sodnisko-drustvo.si/SODNISKO_DRUSTVO,,stalisca_sveta_za_sodnisko_etiko,ali-je-sodnik-lahko-pooblascenec-svojih-starsev-v-sodnih-postopkih.htm.] #
10. [Stališče, sprejeto 6. marca 2014: http://www.sodni-svet.si/stalisca-in-mnenja/eticna-stalisca-sodnega-sveta/#sodniki-kot-pooblascenci-strank.] #
11. [Določeni pravni sistemi iz tega razloga sodnikom odsvetujejo celo nastopanje v vlogi pričevalcev (prič) o verodostojnosti določene osebe in njenega ravnanja v sodnih postopkih. Tako na primer Sodniški kodeks Ameriškega pravniškega združenja, Rule 3.3: http://www.americanbar.org/groups/professional_responsibility/publications/model_code_of_judicial_conduct/model_code_of_judicial_conduct_canon_3.html.
Ali pa Sodniški kodeks Anglije in Walesa, sprejet marca 2013, točka 8.5.2: https://www.judiciary.gov.uk/wp-content/uploads/JCO/Documents/Guidance/judicial_conduct_2013.pdf.] #
12. [Mišljena je “obramba v lastni stvari” v dejanskem, ne pravnem smislu.] #
13. [Komisija nima razlogov, da bi dvomila v sodnikovo izjavo, da je poslovni delež v družbi CD, d. o. o., skupno premoženje njega in njegove žene.] #
14. [Da pripada po načelu delitve oblasti (drugi odstavek 3. člena URS) sodstvu tudi vloga razsodnika v vseh sporih, kjer nastopa kot ena izmed strank država (v smislu sistema zavor in ravnovesij), je že večkrat poudarilo tudi Ustavno sodišče. Med drugim v zadevi U-I-60/06.] #
15. [Več o tem v Komentarju Kodeksa sodniške etike: http://www.sodni-svet.si/kodeks/komentar-kodeksa-sodniske-etike/.] #